KARATE

Tradicionalni karate je borilna veščina, ki ni odvisna od mišične moči in surove sile, kateri sta sicer sestavni del tehnike (kate) in aplikaciji le te (kumite). Je umetnost opuščanja mišične moči in po osvojitvi forme (ali njenih principov), jo moramo opustiti, da bi lahko delovali izven nje ali drugače (seveda brez kršenja njenih principov karkoli že počnemo). Poleg tega, moramo se moramo prisiliti, da ne sledimo nasprotniku, še več moramo opustiti misel na zmago. Z drugimi besedami, želja ne sme poseči vmes. Z opustitvijo kontrole, jo ponovno pridobivamo in vse kar delamo, bomo naredili svobodno.

To je zelo težko sprejemljiv koncept, zaradi tega, ker bi vsakdo rad močno udaril, tukaj pa je govora o tem, da se odpoveš kontroli rok in nog. Vsakdo bi rad zmagal, ko prične z vadbo karateja, tukaj pa je govora o tem, da moraš opustiti misel na zmago in se predati. Rečeno ti je, da odstopiš od rezultatov in se posvetiš predvsem procesu samem, vaditi za voljo vadbe. Prvih nekaj let z mojstrom Nishiyamo ni bilo ravno vzpodbudnih. Spominjam se, da ni bilo pohval, pogosto pa me je udaril s svojo palico in popravil, najboljši kompliment pa je bil “no ja”. Ko smo z nasprotnikom vadili “sen”  tempiranje (nasprotnika še preden sproži napad, predčasno prestrežem in odgovorim), je mojster Nishiyama govoril, da v tehniki ni razmišljanja in da samo bog ve kdo bo izgubil ali zmagal. Pogosto pa je opisoval prostor pred nasprotnikom kot pekel, prostor za nji pa kot nebesa “da bi prišel do nebes, moraš najprej skozi pekel” je govoril. Med pripravami na “SEN” je mojster govoril, “ne razmišljaj o svojem nasprotniku in ne misli o lastni tehniki” ali “oči naj imajo blag pogled (brez kazanja namena) duh je močan in pozornost usmeri k lastnim nogam”.

Vse to pomeni, da se um ne sme ustaviti na enem mestu, ne sme se skoncentrirati, mora biti pozoren, seveda brez napora. To pa ne pomeni, da bomo naredili samomor in na slepo krenili z glavo skozi zid. Ravno nasprotno. Sprejeti moramo slabosti in tvegati, da bi lahko bili svobodni ter imeli jasno presojo, šele nato bomo lahko s celim bitjem sodelovali v čemerkoli brez konflikta. Mojster Nishiyama pravi, do so v karateju najpomembnejše naslednje tri stvari: oči, stopala in odločnost.

Karkoli oči vidijo, bi morala stopala simultano izraziti brez posredovanja misli ali dvoma, odločnost pa, pomeni močan duh bez oklevanja. Ne moremo govoriti samo o dobri uporabi telesa, ker je tako dobra tehnika, kakor tudi njen učinek odvisen od pravega duha. V karate tehniki, se mora telo premikati kot celota. Nikoli ne obstaja ločen napor določenega dela telesa, kot, da bi se naprimer del telesa premikal drugače kot celota ali, da bi se del telesa zaustavil in šele nato telo kot celota. Pravimo, da se energija iz notranjosti telesa širi navzven oziroma iz centra telesa proti okončinam (tan den).

Moč karate tehnike je odvisna:

• Od mehkobe (elastičnosti) mišic in sposobnosti spremeniti od mehkega na trdo (in iz trdega na mehko) v najkrajšem možnem času (v kontaktu),
• Koordinacija vseh mišic in sklepov v smeri energije v pravi sekvenci ter pravilno tempiranje,
• Pravilno tempiranje mišične kontrakcije-ekspanzije (sprostitev), glede na pravilno tempiranje pri premiku sklepov, med izvedbo tehnike.

Zelo pomembna misel v karateju je “enkratna priložnost poraza ali zmage” in prav to, je razlog poudarjanja “todome” ali “tehnike odločilnega udarca”. Zaradi tega tako močno pudarjamo kime wazo, oziroma, da se vsa energija, ki se je akumulirala v tehniki prnese skozi cilj v trenutku dotika. Kime pomeni, da celotno bitje psihično in fizično udari cilj, v najkrajšem času se celotno telo poveže v eni smeri, nič energije se ne sme odbiti ali uiti. Kime dobesedno pomeni psihična in fizična združitev. Bolj kot smo mehkejši oziroma sproščeni v premiku (sproščeni pomeni ravno pravšnjo napetost, da se aktivnost lahko izvede), imamo večji potencial napetosti ob stiku. Bolj kot imamo popolno napetost ob stiku, večji potencial energije bomo imeli za naslednje delovanje. Iz do sedaj navedenega se lahko naučimo, da je karate tehnika vedno kontinuirana, da je zaključek ene tehnike najboljši pogoj za začetek naslednje, medtem, ko je momentum ravnokar izvedene tehnike še vedno prisoten. Oči pripeljejo in pripravijo telo v naslednjo smer, podoba/predstava iz spodnjega dela trebuha in oči se premikajo skupaj iz ene smeri v drugo, dihanje sledi predstavi (umu) in telo sledi dihanju, torej kadar govorimo o kontinuiranosti  forme ali med aplikacijo, mislimo na umsko in na tehnično kontinuiranost dihanja, ko se poveže s stopali, da bi ustvarili gladko povezanost med tehnikami. Ne moremo govoriti o mehkosti, če nimamo “korenin”, kar pomeni, da v karate tehniki potrebujemo močan položaj, da bi lahko izrabili zunanjo bazo (zunanjo silo), saj se v karateju prenos energije prične od stopal, preko nog do trupa proti tehniki sami. (tehnika noge ali roke se smatra kot podaljšek telesa ali preprosto kot kontaktno orodje). V kolikor spodnji in zgornji del telesa nista usklajena, tehnika ni le šibka, temveč je težka in bo sčasoma povzročila probleme v hrbtu in bokih. Pravilna je trditev, da s stopali ustvarimo vrhunsko tehniko, če pa jih ne uporabljamo pravilno, potem nimamo korenin, ne uporabljamo zunanje baze za povečanje energije, potemtakem ostaja edini način za ustvarjanje energije neodvisen napor lokalnega področja, kar imenujemo “težka tehnika”. Taka tehnika je šibka, omejena na mišično sposobnost posameznika in prav gotovo mu bo povzročila izgubo nadzora nad lastnim centrom in ga vrgla iz ravnotežja.

Vsi sklepi v telesu morajo biti prosti, kakor da bi bila vsaka kost ločena od lastnega sklepa. Šele nato bo gib sproščen, energija pa se bo lahko tekoče prenašala, naše telo bo posledično postalo lahko in občutljvo. Položaj je tukaj posebnega pomena in ne pomeni, da se moramo postaviti v togo pozicijo, temveč moramo biti pozorni na odnos med vratom, glavo in hrbtenico. Ker so stopala vkoreninjena v tla, mora glava obviseti na vrhu, tako da hrbtenica ni pritisnjena, šele takrat dihanje in prenos energije ne bo moten. Um in telo morata biti usklajena – vsak gib se začne z umko aktivnostjo, linija energije vsake tehnike mora biti čista, dihanje mora slediti mišični dejavnosti, za tem kosti in šele za tem tehnika (vse to se mora zgoditi simultano). V kolikor nimamo predstave, potem telo ne more v celoti sodelovati v določeni smeri in gib bo postal neurejen. Takšno gibanje ne prdstavlja borilne veščine ampak samo aerobično vajo, ki uporablja formo karate tehnike.

Preveden članek “About traditional karate”, ki se nahaja na spletni strani ITKF, avtor članka je ARIC LEVI

VODIČ ZA TRENERJE V BORILNIH ŠPORTIH

Vzgoja športnikov, komunikacija in življenjske vrednote

1. UVOD
   Trener v borilnih športih ni samo učitelj tehnike, temveč tudi vzgojitelj, mentor, vodja in zgled mladimšportnikom. Njegova naloga presega rezultate in medalje, saj pomembno vpliva na osebnostni razvojposameznika, njegove življenjske navade, odnos do ljudi ter sposobnost soočanja z uspehi in neuspehi.
   Borilni športi temeljijo na disciplini, spoštovanju, samokontroli in odgovornosti. Zato mora trener skozivsak trening, tekmovanje in vsakodnevno komunikacijo prenašati vrednote, ki športnika oblikujejo tudiza življenje izven dvorane.
2. VLOGA TRENERJA
   Dober trener:
   vodi z zgledom,
   ostaja miren in pravičen,spoštuje vse športnike enako,razvija disciplino brez poniževanja,zna poslušati,spodbuja osebno rast,razvija samozavest,uči odgovornosti in spoštovanja.
   Trener mora razumeti, da:
   otroci opazujejo njegovo vedenje,ton komunikacije vpliva na samozavest športnika,način kritike lahko gradi ali ruši osebnost,motivacija ni strah, ampak zaupanje,dolgoročni razvoj je pomembnejši od trenutnega rezultata.
3. VZGOJA MLADIH ŠPORTNIKOV
   Temeljna načela vzgoje
   Mlade športnike učimo:
   spoštovanja,

• 
  discipline,
  delovnih navad,
  samonadzora,
  potrpežljivosti,
  odgovornosti,
  poštenosti,
  vztrajnosti.
  Trening mora biti prostor:
  varnosti,
  zaupanja,
  reda,
  pozitivnega razvoja,medsebojnega spoštovanja.
  Športnik mora razumeti, da:
  uspeh zahteva delo,
  poraz ni konec, ampak učenje,spoštovanje nasprotnika kaže moč značaja,disciplina pomeni notranjo moč,pravi karakter nastaja skozi težke trenutke.

1. UČENJE PRAVILNEGA OBNAŠANJA
   Obnašanje na treningu
   Trener mora dosledno učiti:
   pozdravljanje,
   priklon in spoštovanje dojoja,poslušanje brez prekinjanja,red in čistočo,pravočasnost,samokontrolo,spoštovanje sovaditeljev.
   Pomembno je:
   da trener pohvali korektno vedenje,da nepravilno vedenje popravi mirno in odločno,da nikoli ne uporablja žalitev ali poniževanja,da postavlja jasna pravila.

• • 
    2
    Obnašanje na tekmovanjih
    Športnike učimo:
    spoštljivega odnosa do sodnikov,kulturnega odnosa do nasprotnikov,dostojanstva pri zmagi in porazu,kontrole čustev,odgovornega predstavljanja kluba.
    Zmaga ne sme ustvariti arogance.
    Poraz ne sme uničiti samozavesti.
    Pravi športnik ostane spoštljiv v obeh primerih.

1. KOMUNIKACIJA TRENERJA
   Načela kakovostne komunikacije
   Dobra komunikacija mora biti:
   jasna,
   mirna,
   spoštljiva,
   iskrena,
   motivacijska,
   razvojno usmerjena.
   Trener mora:
   govoriti razumljivo,poslušati športnika,opazovati čustveno stanje skupine,ustvarjati občutek zaupanja,znati pohvaliti trud.
   Kako podajati kritiko
   Kritika mora:
   popravljati vedenje ali tehniko,nikoli napadati osebnosti,biti konkretna,biti usmerjena v rešitev,pomagati pri napredku.

• 
  3
  Namesto:
  »Ti si slab.«
  Uporabimo:
  »To tehniko lahko izboljšaš z boljšim položajem nog.«
  Namesto:
  »Nikoli ne poslušaš.«
  Uporabimo:
  »Potrebujem več tvoje koncentracije med razlago.«
  Kritika mora športniku dati občutek:
  da lahko napreduje,
  da trener verjame vanj,da napake niso sramota, ampak del učenja.

1. MOTIVACIJA ŠPORTNIKOV
   Prava motivacija
   Dolgotrajna motivacija temelji na:
   zaupanju,
   občutku pripadnosti,osebnem napredku,pozitivnem odnosu,jasno postavljenih ciljih.
   Trener mora razvijati:
   notranjo motivacijo,disciplino,samostojnost,odgovornost.
   Pomembno je, da športnik razume:
   zakaj trenira,
   kaj želi doseči,
   da uspeh zahteva čas,da so neuspehi del poti.

• • 
    4
    Motivacija skozi pohvalo
    Pohvala mora biti:
    iskrena,
    pravočasna,
    konkretna,
    usmerjena v trud in napredek.
    Ne hvalimo samo rezultata.
    Pohvalimo:
    disciplino,
    vztrajnost,
    trud,
    spoštovanje,
    pomoč drugim,
    napredek.

1. ŽIVLJENJSKE VREDNOTE V BORILNIH ŠPORTIH
   Borilni športi niso samo fizična aktivnost.
   So šola značaja.
   Trener mora skozi treninge učiti:
   Spoštovanje
   do trenerja,
   do staršev,
   do nasprotnika,
   do pravil,
   do samega sebe.
   Disciplino
   rednost,
   odgovornost,
   samokontrolo,
   vztrajnost.
   Pogum
   soočanje s strahom,
   sprejemanje izzivov,učenje iz poraza.

• • 
    5
    Skromnost
    zmaga ne pomeni večvrednosti,vedno obstaja prostor za napredek,pravi mojster ostaja spoštljiv.
    Odgovornost
    za svoje vedenje,
    za svoje besede,
    za svojo pripravo,
    za odnos do ekipe.

1. METODE DELA TRENERJA
   Učenje skozi zgled
   Najmočnejša metoda je osebni zgled trenerja.
   Športniki posnemajo:
   način govora,
   odnos do ljudi,
   odzive pod pritiskom,disciplino,spoštovanje.
   Trener mora biti vzor:
   mirnosti,
   urejenosti,
   doslednosti,
   samokontrole.
   Postavljanje pravil
   Pravila morajo biti:
   jasna,
   dosledna,
   pravična,
   razumljiva.
   Vsak športnik mora poznati:
   pričakovano vedenje,meje dovoljenega,posledice neprimernega vedenja.

• 
  6
  Razvoj ekipnega duha
  Trener mora spodbujati:
  pomoč med športniki,medsebojno spoštovanje,sodelovanje,podporo mlajšim članom,zdravo tekmovalnost.

1. VODENJE ŠPORTNIKOV NA TEKMOVANJIH
   Na tekmovanjih mora trener:
   ostati miren,
   biti organiziran,
   dajati jasna navodila,nadzorovati čustva ekipe,zaščititi športnika pred nepotrebnim pritiskom.
   Po nastopu:
   najprej analiziramo pozitivne stvari,nato podamo izboljšave,športnika ne ponižujemo,neuspeha ne dramatiziramo.
   Tekmovanje je:
   del razvoja,
   izkušnja,
   učna situacija,
   priložnost za rast.
2. ODGOVORNOST TRENERJA
   Trener nosi veliko odgovornost za:
   fizični razvoj športnika,psihološko varnost,moralne vrednote,ustvarjanje zdrave športne kulture.
   Zato mora:
   stalno nadgrajevati znanje,razvijati komunikacijske sposobnosti,

• • 
    7
    spoštovati etične norme,delovati profesionalno.

1. ZAKLJUČEK
   Naloga trenerja ni samo ustvarjanje uspešnih tekmovalcev.
   Njegova največja naloga je ustvarjanje kakovostnih ljudi.
   Pravi trener razvija:
   karakter,
   disciplino,
   spoštovanje,
   samozavest,
   odgovornost,
   notranjo moč.
   Borilni športi imajo moč oblikovati življenje posameznika.
   Zato mora vsak trener svoje delo opravljati strokovno, odgovorno in s spoštovanjem do športnika tervrednot borilnih veščin.
   Vodič za trenerje v borilnih športih
   Vzgoja, komunikacija in življenjske vrednote